ANHOVO, gručasta vas z močno kompaktno mediteransko zazidanostjo, je staro naselje.
Stoji na zgornjem robu spodnjih, nižjih in širših mlajših teras, pod strmim južnim pobočjem Kanalskega Kolovrata, na nadmorski višini 103 metrov.
Najobilnejši je tovarniški objekt Salonita; zasebne stanovanjske hiše in povojni stanovanjski bloki dajejo naselju videz izrazitega delovnega naselja.
Starejše, čvrsto grajene hiše imajo položne, s korci krite strehe, povojne stavbe pa so pokrite s salonitom, ki se ga kot kritino danes ne uporablja več.

Stari del vasi Anhovo na skrajnem levem delu slike

anhovo-m
Kapelica v Anhovem

anhovo-kapelica-m

Po 1. svetovni vojni je v Anhovem delovala gradbena zadruga, ki jo je vodil Ivan Nibrant in je bila predhodnica kasnejše tradicije gradbeništva na tem območju. Vzporedno s cementarno je bila zgrajena gostilna »Jug«, kjer so se zbirali pretežno okoliški delavci.

V medvojnem obdobju je tu imela sedež pošta, v letih 1930 – 1940 je obratovala mizarska delavnica.
V tem času so v Anhovem delovale kar štiri trgovine in štiri gostilne.

V letih 1942 – 1943 je bilo Anhovo v politično-upravni razdelitvi svoja občina (Salona di Isonzo). Obsegala je tovarno cementa in nekaj okoliških hiš.
Leta 1948 se je v Anhovem z zakonom o upravni razdelitvi priključilo k Desklam.
Po 2. svetovni vojni je imela v Anhovem sedež miličniška postaja.
1950 leta je bila v Anhovem ambulanta in t.i. materinska in dečja posvetovalnica.
Po 2. svetovni vojni je v Anhovem zelo zaživelo kulturno življenje z godbo na pihala, moškim pevskim zborom in gledališko skupino.

Po letu 1981 je zaradi izseljevanja v mesto zaznati velik upad prebivalstva.

Z izgradnjo tovarne leta 1921 so v Anhovem ves ta čas nastajale velike spremembe v gospodarskem, političnem in družbenim življenju.
S spreminjanjem stopnje razvoja družbene delitve dela in diferenciacijo potreb se je spremenil tudi način življenja in družbenega povezovanja.