Prvo cerkev na Gorenjem Polju so najbrž požgali-porušili Turki, ki so v te kraje prvič prišli konec leta 1477. Kmalu potem, ko se je končalo turško pustošenje, so ljudje, z živo vero in močno voljo, leta 1484 začeli graditi tudi novo cerkev v gotskem slogu.

S cerkvijo nadangela Mihaela se je nekaj zgodilo (poškodovana, oskrunjena, opustošena?) zato jo je bilo potrebno leta 1557 ponovno posvetiti. Leta 1757 je bila ustanovljena samostojna kaplanija Gorenje Polje, ki je obsegala vasi ob desne bregu reke Soče, od potoka Skalnik navzdol. Zaradi povečanja števila prebivalcev v kaplaniji je cerkev postala premajhna. Zato so prejšnjo ladjo porušili in zgradili novo. Takrat so postavili tudi pevski kor in dozidali zakristijo in tako dali cerkvi današnjo podobo. Dela so bila končana 1852, kar nam pričuje napis na plošči na glavnim vhodom v cerkev.  

Cerkev leži pravilno orientirana (se pravi, da je prezbiterij obrnjen proti vzhodu) sredi gručaste vasi. Cerkev je izreden arhitekturni spomenik, predvsem zaradi lepega gotskega prezbiterija. Zunanjost (19,90 x 11,65)deluje kot ena celota, notranjost pa izraža stilno dvojnost: stari gotski prezbiterij  in novejša ladja, ki tako po tlorisni kot vertikalni členitvi  sicer spominja na baročno zasnovo, vendar detajle močno poenostavi in se nam zato predstavi kot klasicistična oblika.

Zunanjost prezbiterija je zgrajena iz kamnoseško skrbno obdelanih kamnov. V zaključnih stranicah ima tri pravokotno gotsko zašiljena okna ter v južni strani najbrž v baroku predelano pravokotno okno. Okoli prezbiterija in ladje poteka talni zidec. Ladja je dobila današnjo obliko sredi 19. stoletja. Ima v glavnem obliko križa. Kor je postavljen na dveh, do stropa segajočih stebrih. V oltarni prostor vodi rahlo zašiljen osmerokotni kamnit slavolok z geometrično oblikovanima kapiteloma. Zanimiv je obok prezbiterija, ki je prepleten z mrežastim rebrovjem. Rebra so dvojno izžlebljena, s trapezastim vrhom. Osmerokotni kapiteli so oviti z enojnim ali dvojnim vencem močno stiliziranih listov. Trije štukaturni figuralni sklepniki predstavljajo Kristusovo glavo, sveto Katarino Aleksandrijsko z mučilnim kolesom in mečem in sveto Marjeto Antiohijsko z zmajem. Ostali sklepniki so rozete in ščitki, na zadnjem opazimo tudi vklesano kamnoseško znamenje glavnega mojstra gradbenih del. Tipično gotski videz dajejo prezbiteriju elegantne podaljšave reber po osmerokotnih pilastrih do tal.

Sedanji glavni oltar je preprosto delo iz leta 1872, le menza in tabernakelj sta približno sto let starejša in zanimivejša. To je beneški tip baldahinskega oltarja. V njem je kip nadangela Mihaela. Upodobljen je kot vitez, v levi roki drži meč, z desnico pa kaže navzgor.

Stranski oltar na levi strani je posvečen Lurški Materi Božji. Je kvalitetno delo: menza ima v sredi bogato kartušo, nastavek bogate volute ob straneh, okrog niše je obešena iz marmorja izdelana zavesa. Na prekladi je napis v latinščini, iz katerega razberemo izvajalca in čas izdelave: velike črke dajo letnico – MDCCLXVVIIIII-1775.

Stranski oltar na desni strani pa je posvečen svetemu Jožefu. To je pravzaprav stenski oltar z raznobarvnega marmorja iz druge polovice 19. stoletja. Kip svetega Jožefa je lesen. Križev pot je iz leta 1932, orgle pa iz leta 1928.

Levo od cerkve stoji samostojno 24 m visok zvonik. V njem so trije lepo uglašeni zvonovi.

Leta 1732 je Gorenje Polje dobilo svoje pokopališče. Na pokopališču stoji velik kamnit križ s Križanim izdelan iz enega kosa kamna,  je domače kamnoseško delo iz druge polovice 19. stoletja.

Med cerkvijo, zvonikom in pokopališčem je spomenik v obliki svetilnika. Postavljen je bil leta 1996, ob 50. letnici mučeniške smrti župnika Izidorja Zavadlava.

Češčenje svetega Mihaela je v preteklosti nadomestilo češčenje kakšnega poganskega božanstva. Mihael pomeni: Kdo je kakor Bog? Njegov praznik je 29. septembra. V Sloveniji je svetemu Mihaelu posvečenih 29 župnijskih in 38 podružničnih cerkva.